Suhost ust

Hiposalivacija ali suhost ust je objektivno zmanjšanje izločanja sline, opredelimo pa jo kot izločanje sline, ki je manjše od 0,2 ml v 5 minutah. Suhost ust je lahko posledica bolezni, ki prizadenejo žleze slinavke, kot je Sjögrenov sindrom, ali bakterijskih oziroma virusnih okužb slinavk (HIV, bolezen parotidnih žlez). Suhost ust se lahko pojavi pri sistemskih boleznih (okužba s hepatitisom C, sarkoidoza itn.), najbolj pogosto pa je zmanjšano izločanje sline posledica jemanja zdravil za zdravljenje sistemskih bolezni. Do danes poznamo več kot 500 zdravil, ki lahko povzročijo suhost ust, npr. večina antihipertenzivov, psihofarmakov, antiretroviralna terapija in še številna druga zdravila.

Diagnostika bolezni žlez slinavk

Najpreprostejše ugotavljanje zmanjšanega izločanja sline je zbiranje izločene sline v kalibrirani epruveti, ko bolnik sedi pet minut; temu pravimo količina izločene nestimulirane sline. Če je količina manjša od 0,2 ml v eni minuti, pravimo, da ima bolnik suhost ust. Nato sledi merjenje količine stimulirane sline po tem, ko oseba spije kislo pijačo (1 g askorbinske kiseline razredčimo v 1 dl vode) in postopek pljuvanja sline spet ponovimo v trajanju 5 minut. Če pri stimulaciji s kislo pijačo dobimo večjo količino sline, ugotovimo, da se s spodbujanjem lahko poveča količina izločene sline, kar nam pove, da slinavke niso poškodovane.

Merjenje pretoka sline ali sialografijo so v preteklosti uporabljali bolj pogosto, dokler niso razvili novejših diagnostičnih metod. Postopek je zelo boleč, saj se v izvodila žlez slinavk vbrizga kontrastno sredstvo, indiciran pa je pri diagnosticiranju kamnov v izvodilih slinavk (sialolitiaza) in morebiti pri diagnosticiranju Sjögrenovega sindroma. Zadnje čase pa za ugotavljanje bolezni/stanja slinavk uporabljajo magnetno resonanco in računalniško tomografijo.

Zdravljenje bolezni žlez slinavk

Najbolj razširjeno zdravljenje povečanja delovanja slinavk je kombinacija žvečilne in okusne stimulacije. Če ustvarjanje sline lahko spodbudimo, kar pa se da ugotoviti iz količine nestimulirane in nato stimulirane sline (s pomočjo sialometrije), damo bolnikom bonbone in žvečilne gumije brez sladkorja (žvečilke so lahko težavne pri osebah, ki imajo zobne proteze, zato jim jih ne priporočamo, ker poslabšujejo ventilni učinek proteze in povzročajo izpadanje proteze). Ljudem s protezami, ki nimajo želodčnih težav, za spodbujanje izločanja sline priporočamo kisle pijače (limonada ipd.).

Številna sistemska zdravila delujejo kot spodbujevalci izločanja sline, a so se samo nekatera potrdila kot učinkovita pri kontroliranih raziskavah. Za ta namen sta učinkovita pilokarpin in cevimelin, ki delujeta podobno, imata podobne stranske učinke in trajanje delovanja. Obstaja pa kontraindikacija za uporabo teh zdravil pri mnogih bolnikih, npr. uporaba pilokarpina je kontraindicirana pri bolnikih z zvišanim krvnim tlakom. V novejšem času obstajajo nekatere raziskave o uporabi nizkoenergijskega laserja pri zdravljenju hiposalivacije, od teh so nekatere izpeljane na Hrvaškem.

Po naših izkušnjah z bolniki, ki imajo suha usta, se je izkazalo, da olivno olje ali nekatera druga olja olajšajo simptome suhosti ust, zato jim priporočamo, naj dajo olje v usta nekajkrat na dan. Poleg tega je pomembno, da bolniki pogosto pijejo majhne količine tekočine. Številnim pomaga tudi korenina belega sleza za izpiranje ust (eno žlico čaja prelijemo z 1 dl vode in pustimo čez noč).

Pomanjkanje sline povzroči pogostejše pojavljanje zobne gnilobe (še posebej v delu zob ob dlesnih), zato priporočamo uporabo fluoridnih gelov ali tekočine za izpiranje ust. Prav tako je pomanjkanje sline lahko pri nekaterih osebah vzrok za pojav glivične okužbe v ustni votlini oziroma kandidiaze, zato je indicirana protiglivična terapija z lokalnimi pripravki. Pomembno je, da po noči vzamete protezo iz ust in jo razkužite. Ugotovili so tudi pogostejše vnetje dlesni, zato tem osebam priporočamo pogostejše obiske pri zobozdravniku.